Človek je živel v teh krajih že v starejši kameni dobi. Ob večji posegih v naravno okolje so kmetje našli obsekan kamen kremenca in zglajene kosti lovca in nabiralca plodov in so jih zaradi revščine ter zavedanja se njihovih vrednosti, prodali v mestih (Kranjske manjše najdbe). Tudi razne najdbe iz bakrene in bronaste ter kasnejše železne dobe dokazujejo tukajšnjo poselitev (predzgodovinske gomile na Malkovcu, v Spodnjih Mladetičah s številnimi bronastimi predmeti, pri vasi Skrovnik odkrita predzgodovinska naselbina z gomilami). Dokazi o intenzivni poselitvi tega dela Dolenjske pa obstajajo šele za halštatsko-starejšo železno oz. ilirsko dobo. Dolenjska skupina vzhodnoalpske halštatske kulture naj bi pomenila celo vrh naše prazgodovinske dediščine. Poselitvena struktura Dolenjske se je takrat korenito spremenila, naselja so bila zasnovana povsem na novo. Poseljena je bila večina gričevnatega obrobja. Iliri so se naseljevali na varnih, dvignjenih, strateško pomembnih točkah nad pomembnimi prometnicami, v bližini rek in rodovitnega polja. Svoja gradišča so obzidavali, mrtve pa pokopavali najprej v žarnih, od 8. stoletja pred Kristusom pa vse bolj v gomilnih grobiščih. Ukvarjali so se z železarstvom, izdelovanjem nakita in z živinorejo. Iz tega časa izvirajo gozdne krčevine, prvi pašniki in osnovna prometna mreža. Najpomembnejša prometnica, na katero je bila vezana poselitev, je tekla po dolini Temenice, od prečnih povezav, ob katerih so prav tako vrste prazgodovinska najdišča, pa sta pomembni predvsem pot prek Moravč proti Litiji, in druga, ki so jo obvladovala naselja Vesela Gora, Žempoh in Križni vrh in je tekla prek Mokronoga čez preval do neprehodne Mirnske debri naprej v dolino Laknice. Največje najdišče halštatskih grobov pri nas so našli na poti od Sv. Trojice do Mokronoga, predvsem na vrtovih in poljih v Kaplji vasi.

Za Kelte, ki so prišli v 5. in 4. stol. pred Kristusom in Dolenjsko naseljevali v času latenske in železne dobe, so značilni uporaba lončarskega vretena, emajliranje, visoko razvito železarstvo in bolj intenzivno poljedeljstvo. Tudi oni so živeli v višinskih gradiščih. V okolici Šentjurskega hriba in na njem so najdeni rokodelski in umetniški predmeti iz tega obdobja (pločevinasti bronasti okovi, zlat obesek, kadilnica). V 1. stoletju pred Kristusom je prišla Dolenjska pod oblast Rima. Sprva je pripadala provinci Ilirik, kasneje pa Zg. Panoniji. V 1. stol. po Kristusu je bila zgrajena tranzitna državna cesta Emona - Ljubljana, območje Stične-Trebnje-Drnovo-Sisak. Druga največja naselbina je bilo območje današnjega Trebnjega, ki je imel vlogo cesarske poštne postojanke, od starejših naselij pa poleg drugih naselij nam najbližji Mokronog. Tu čez je namreč vodila stranska cesta in se prek prevala pri Mokronogu, domnevno mimo Tržišča in Škocjana, pridružila glavni dolenjski cesti v Krški kotlini. Vse prometnice in naselbine so v prvi vrsti služile obrambi Rima in njegovemu gospodarstvu. Staroselci so prevzeli rimske navade in kulturo. Na zahtevo Rima so se selili iz višjih v nižje lege, k prometnicam. Prišlo je do intenzivnega razvoja kmetijstva in obrti, na Dolenjskem predvsem lončarstva, končno pa do živahne trgovine z oddaljenimi kraji. Uvedeno je bilo denarno gospodarstvo. Rimske skeletne gomile s skulpturnimi izdelki, najdene v Kaplji vasi in pod Šentjurskim hribom, pa tudi v Tržišču in Skrovniku, pričajo o teh časih.

V 5. stoletju oz. po zlomu obrambne črte na Donavi, so različna, z V nenehno prodirajoča barbarska ljudstva uničila zahodni antični svet, njegovo civilizacijo in kulturo. Obcestna urbana središča so zamirala, ljudje so se zaradi nenehne nevarnosti spet umikali v hribe. Oprijeli so se živinoreje in poljedelstva, trgovina je upadla, ljudje so obubožali.

Arheološke raziskave za to obdobje (Kaplja vas) in za čas zgodnjega slovanskega naseljevanja teh krajev v 7. in 8. stol. so še redke. Za naseljevanje Slovencev je bilo posebej privlačno že izkrčeno gričevje. V zgodnjem srednjem veku se je tu utrjevalo krščanstvo. Za to so skrbeli oglejski patriarhi, ki so osnovali tudi mrežo prafar. Tedaj so bili postavljeni tudi temelji fevdalnega družbenega reda, zasnovana je bila fevdalna kolonizacija, katere cilj je bil čim večja donosnost zemljiških posestev. Uvedeno je bilo triletno kolobarjenje s praho.

Ker je bilo domačega prebivalstva premalo, so kraljevi uradniki - mejni grofje in zemljiški gospodje. Med 10. in 12. stoletjem so med Slovence naseljevali tudi nemške priseljence. O tem pričajo nekatera naselbinska (Šentjurski hrib) in ledinska imena (Pod zidom- ime predela pod Tržiščem).

 V 10. stoletju, v času madžarske nevarnosti, so se ob V meji Velike Karantanije, ki je združevala dežele med Donavo in Jadranom, oblikovale mejne grofije. V eno takih, Spodnjo ali Savinjsko krajino, je tedaj spadala tudi današnja KS Tržišče. Na Z je na črti Litija - Temenica - Trebnje mejila na Kranjsko krajino. Tu so gospodovali grofje Breško - Seliški. Uprava zadnjega savinjskega krajišnika Wiljema II., moža Heme Krške, je bila v gradu Škrljevo pri Šentrupertu, enem najstarejših dolenjskih gradov. Sezidan je bil v 11. stoletju. Grofica Hema Krška s slovenskimi sorodstvenimi vezmi je osvobojene dolenjske pokrajine dobila l. 1016 v  fevd od cesarja Henrika II. , v tretjem desetletju 11. stoletja pa v last. Skrbela je za cesarske trdnjave na bližnji meji med nemškim cesarstvom in ogrsko- hrvaškim kraljestvom, ki so Ogrom in Hrvatom preprečevale vdiranje proti zahodu. Kmalu po l. 1043 naj bi bila ustanovljena Šentruperska pražupnija, sicer prvič omenjena v listini l. 1163. Steklasa navaja, naj bi bila ena najstarejših na Kranjskem. Po smrti Viljema II. in obeh sinov je območje z darovnico Heme Krške pripadlo samostanu, kasneje pa škofiji v Krki na Koroškem. Nekdaj ogromna posest je začela razpadati.

Po 11. Stoletju so območje mirnske pokrajine dobili v fevd gospodje Višnjegorski.

Kasneje so do 15. stol. imeli tu med drugim velik vpliv grofje Celjski, za njimi pa Turjaški. Predvidevajo da je iz tega obdobja nekdanji Tržiški grad, katerega ostanki so samo še zidovja in ostanek tega ledinskega imena Pod zidom, ter sedanja farna cerkev Sv. Trojice, ki naj bi bila zgrajena iz ruševin nekdanje graščine. Za neposredni dokaz lahko vzamemo tudi sedanjo fresko cerkve na Šentjurskem hribu, ki prikazuje boj Sv. Jurija z zelenim zmajem v ozadju pa graščina in neka grofica. V času Avstroogrske je bila v taisti cerkvi freska reliefa poplavljene doline-jezera z visečim mostom nad njim, ki je povezoval Tržiški grad s Šentjurskim.

Grajski objekti so imeli strateške položaje, bili so utrjeni in iz njih so v zgodnjem srednjem veku nadzorovali najpomembnejše tukajšnje poti. Kasneje so gradove predelovali, dozidavali in dodatno utrjevali, redke pa opustili. Med 14. in 17. stol. so zrasli še številni novi dvorci in graščine. Lastniki oz. fevdniki so se zelo pogosto menjavali. Krčenje gozda je doseglo svoj vrh v 15. stol. Tedaj se je začelo ravnotežje med obdelano površino in gozda rušiti in poljedeljska kolonizacija je bila na hitro končana.

Čas med 15. in 17. stoletjem so zaznamovali turški vpadi, pa tudi kmečki upori. Iz tega obdobja izvira različna utrdbena arhitektura (grajski stolpi, taborska obzidja - na Slančjem vrhu in na Medvjeku graščinska utrdba). Uporni kmetje so opustošili več gradov. V 1. polovici 19. stoletja je Dolenjska precej trpela zaradi izrednih vojnih davkov Francozom, že tako pa je bila med kranjskimi pokrajinami z obveznostmi do zemljiških gospostev najbolj obremenjena. Na Malkovcu so imeli prav posebno grajsko kaščo za biro in dajatve od okoliških krajev, Telč, Drušč, Krsinji vrh in drugi.

Demografski  razvoj po letu 1869

             Prve podatke o številu prebivalcev je prinesel popis leta1869. Rast števila prebivalcev je bila tu že od l. 1900 počasnejša kot v drugih slovenskih regijah. Regija je bila na repu slovenskih dogajanj, odmaknjena od prometnih tokov in skoraj brez industrijskih obratov. Območje je bilo agrarno prenaseljeno, a takšnega vala izseljevanja v tujino kot sosednje Dolenjsko podolje ni doživelo.

Pred 1. svet. vojno (l.1910) je število prebivalcev doseglo svoj vrh (takrat v vasi Zg. Vodale 233 prebivalcev, l.1971 le še 55).

Med obema vojnama pa se je okrepil odliv v zahodno Evropo-Belgijo, Francijo in na Nizozemsko, po l.1938 pa še v Nemčijo. Ker ni bilo industrijskega zaledja, je bilo kmetijske pridelke težko prodati, skoraj vso tovrstno trgovino pa so imeli v rokah tujci. V vasi so v tistem času imeli več letnih živinsko-obrtnih sejmov, kjer so prišli kmetje, obrtniki in potujoči obrtniki tudi iz daljnih krajev izmenjavat robo in trgovat. V Tržišču okrog farne cerkve so imeli trgovino na debelo Prijatljevi, ki so l.1880 kot uspešni potujoči trgovci prišli iz Mokronoga in se v Tržišču razvili v veliko posestnike,  zraven so imeli trgovino in gostilno Malusovi, ter gostilno Majcnovi. Med redkimi zaposlenimi v nekmetijski dejavnosti so bili rudarji v rudniku svinca in cinka pod Škovcem (barit za obdelavo porcelana naj bi kopali še izpred 300 let nazaj pa do l.1920), rudarji v Šentjanžu in Krmelju, kamor je hodilo v Tabrh na večurno dolgo pot vsak dan čez 100 delavcev - prejšnjih vinogradniških dninarjev - kopat premog.

Ti so se l.1920 pridružili stavkajočim delavcem v rudnikih Trboveljske premogokopne družbe.

Najbolj rodovitna zemlja je bila v rokah veleposestnikov, kmetje pa so imeli v rokah le 1- 5  ha. zemlje. Zaradi prevlade ročnega dela in zaradi pomanjkanja gnojil, je bil hektarski donos zelo nizek. Kmetje so bili prisiljeni k poceni prodaji lesa, zato so precej izčrpali gozd. Preživljali so se tudi s furmanstvom, flosarstvom, obrtništvom (potujoči obrtniki-antvarharji značilno za Polje).

 Leta 1931 je bilo št. prebivalcev glede na stanje pred 1. svetovno vojno praktično nespremenjeno.

Z izbruhom druge svetovne vojne se je že julija 1941 v Posavskem hribovju J od Save oblikovala meja med nemškim okupacijskim območjem na S in italijanskem na J. Vzdolž nje so posekali gozd in grmičje v širini 50m in jo označili z bodečo žico in minami. Na tem območju je  meja potekala čez Krmelj, vzhodno od Tržišča, vzhodno od Zg. Vodal, vzhodno od Telč proti Bučki. Tako je večji del ozemlja današnje KS Tržišče spadal pod italijansko okupacijsko območje, manjši del pa pod nemško. Kraji na eni in in drugi strani so se bistveno razlikovali glede prebivalstvene politike in njene posledice so občutne še danes. Ker so si Nemci hoteli skrajno J mejo Nemškega rajha utrditi, so po nemško-italijanskem 10-20 km širokem obmejnem pasu izpraznili slovenske domove in oktobra1941 v notranjost Nemčije izselili v internacijo ali taborišče več kot 35.000 Slovencev. Mnogim pa je uspel prebeg na italijansko stran. Partizani so sovražne načrte skušali onemogočiti s požiganjem celih izpraznjenih vasi, a nad 10.000 Kočevarjev, ki so pred tem 600 let živeli na Kočevskem, se je konec leta 1941 kljub temu naselilo v Posavju. Po vojni so od tu pobegnili ali pa bili izgnani večinoma v Avstrijo, mnogi pa so pot končal v taboriščih. Razmerja so bila v Mirnski dolini še posebej zapletena, ker so imeli tu močan vpliv tudi belogardisti (sedež v Šentrupertu, postojanka v Tržišču), kasneje pa domobranci(postojanka na Šentjurskem hribu). Prebivalci so močno trpeli zlasti med 5. italijansko ofenzivo poleti 1942, ko so bili mnogi internirani na Rab in v Italijo.

Eden izmed najbolj tragičnih dni je mnogim še živečim ostal v spominu 2. Avgust 1942 - dan požiga Malkovca. Takrat se je na Malkovcu nahajal del štaba Dolenjskega odreda in domači aktivisti, ki so se zbrali po nekaj uspešnih akcijah nad italijanskimi postojankami. Ker so bili izdani in načrtno napadeni od okoli 300 italijanskih vojakov iz vseh strani, je bilo mnogo padlih žrtev in požganih domačij. V spomin na to tragiko, ki je pustila daljnosežne posledice, so sredi ob cesti Malkovca postavili lep spomenik tem žrtvam.

Hudo je bilo za prebivalstvo tudi  po italijanski kapitulaciji, ko so Nemci skušali zasesti tukajšnja osvobojena ozemlja in razširiti svojo oblast na bivše italijansko ozemlje. Nemci so izseljevali ljudi v Nemčijo, požigali vasi oz. zaselke, partizani pa so s požiganjem uničili več objektov (železniških prog, mostov). Zadnje dni vojne -  maja 1945  pa je bil hud boj enote NOV za osvoboditev Tržišča in uničenje domobranske postojanke na Šentjurskem hribu. Veliko gospodarskih poslopij je bilo uničenih ali pa delno požganih, med njimi cerkev Sv. Trojice, zvonik cerkve Sv. Jurija, šola, mežnarija) Po vojni l.1948 so v  porečju našteli 500 ljudi manj kot l.1931. Velik upad prebivalstva je bil kasneje zaradi izseljevanja iz ekonomskih, socialnih in političnih razlogov, ki je bilo usmerjeno v S in J Ameriko, Avstralijo, Nemčijo, Francijo, Avstrijo in Švico. V Z Evropo so ljudje odhajali vse do srede sedemdesetih let, ko so oživele migracije znotraj same regije, s hribovja in gričevja v dolino, na Mirno in v Trebnje. Vzroki praznjenja so v zapozneli industrializaciji Mirnske doline, v zaostalem kmetijstvu in nerazviti prometni mreži. Leta 1991 je to območje štelo 11% prebivalcev manj kot leta1869 ali 17% manj kot leta 1910, ko je dosegla svoj vrh.